Sled zmajeve tace: Rumeni sneg

V tem svojevrstnem bildungsromanu vidimo postopni razkroj brezbrižnosti do nacionalne identitete, po kateri je bilo mogoce prepoznati urbano mentaliteto Sarajeva pred vojno. Junakova tvrdovratna duhovitost, smisel za ironicno prespektivo, a tudi postopno eticno dozorevanje, da je odgovoren ne le za svojo umetnost, ampak tudi za svojo družino, kar ga na koncu požene tudi v amsterdamski eksil, vso to gmoto psihicnih in fizicnih stanj je Antonije Žalica izpisal s suvereno roko pisca, ki izraža eksistencialno bolecino na opisno izcrpen in estetsko uspešen nacin, kakršnega ni mogoce prav pogosto zaslediti v sodobni »vojni prozi« ... Aleš Debeljak