Atlantis (v slovenskem jeziku)

Pintarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike doslej že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka), se v Atlantisu razkrivajo kot vse bolj domišljene in izpopolnjene: na tehnicni ravni zbujajo pozornost številni na videz nesmiselni preskoki, nekakšne natrganine v odslikavi mentalnega dogajanja oziroma custvenega procesiranja likov, ki imajo vecplastne – ne le ironicne – ucinke, pa medbesedilni komentarji zgodbenega skeleta in hitre, tako rekoc filmsko »zmontirane« spremembe pripovednega gledišca. Z dolocenimi »nenavadnostmi« imamo pri Pintarju opraviti tudi na motivno-tematskem nivoju: glede na njegovo (so)avtorstvo esejisticno-teoretskega dela Kastracijski stroji (2001) niti ni prevec presenetljivo, da tu na prvem mestu omenjam razlicne postopke tehnološke manipulacije s cloveškim umom in telesom, med kakršne sodi nadzorovanje in usmerjanje sanj prek elektricnih impulzov (t. i. »psihosinteza«), ki naj bi bilo možno – in nikoli nakljucno – v casu okrevanja po hujših prometnih nesrecah. Fokus tovrstnih tehnoloških metod, ki se po logiki (para)znanstvenega eksperimentiranja posebej bohotijo v romanu Ne ubijaj, rad te imam, pa tudi na vec mestih v Družinskih parabolah, je predvsem zdravljenje nezaželenega homoseksualnega nagnjenja, ki v Pintarjevem pripovednem kozmosu nosi svojevrstno ambivalenco: najprej je »nevidna« specifika privilegirane homoseksualne elite, nekakšne »lože«, ki deluje po nacelu tajnih služb in iz ozadja vlece številne niti družbenega življenja, pri cemer se utemeljuje na sovraštvu do odkrito homoseksualne populacije. Njeno »problematicno« vedênje, ki ogroža reproduktivno matrico mešcanske morale, pa je treba sankcionirati na tak ali drugacen nacin – najraje prek agresivne prevzgoje kot skupnega interesa heteroseksualne vecine in klozetirane homoseksualne manjšine. Gašper Malej, iz spremne besede