Družinske parabole

Proza, ki jo piše Boris Pintar prinaša v slovensko književnost motiviko in estetiko, ki odstopa od prevladujocih pripovedovalskih tokov, izraža osebni nemir, drzno izzivanje moralnega in moralisticnega mainstreama te vsakršnih mediokritet. Boris Pintar nic od tega ne pocne na deklarativni ravni, pac pa piše osebne zgodbe, v njihovi drzni neposrednosti hkrati polne cloveške ranljivosti in prizadetosti. Slog njegovega pisanja je dinamicen, jasen, bralca zna v življenjske fragmente in usode protagonistov zaplesti že s prvimi stavki, ki jih zapiše. Prav zaradi tematske in slogovne neposrednosti ni cudno, da dobiva njegovo pisanje tudi zanimive mednarodne odmeve.
- Drago Jancar

Pintar je dobrodošla osvežitev slovenskega literarnega prizorišca. Ne le zaradi širitev na njem nastopajoce palete motivov in tem, ne le zaradi spretne uporabe apokrifov in pastišev, povzetih iz slovenskega literarnega izrocila, ki dokazujejo, da metafikcijske tehnike lahko preživijo cas postmoderne evforije (takšna je recimo transkripcija 'cistega' ljubezenskega razmerja v 'umazano' v novi razlicici Cvetja v jeseni), temvec zlasti zato, ker spretno in tenkocutno vzdržujejo rob med ironijo in resnobo, po katerem zna loviti ravnotežje malokateri (ne le slovenski) sodobni prozaist. Zgodbe, zbrane v Družinskih parabolah so dogajalno in izvedbeno raznorodne, skupno pa jim je, da slikajo portret "udomacenega fašizma" sodobne (spet ne le slovenske) družbe na nacin, ki bralca zbega. Premakne. Spravi v dvom in spraševanje. Dandanes tega ne doseže veliko besedil.
- Andrej Blatnik

Ob petih drznih "boccacciovskih" zgodbah iz homo in biseksualne scene je izpostavljen kratki roman Družinske parabole, tu ne morem vec govoriti kot o kakšnem pornografskem underground pisanju, ampak mirne vesti lahko zapišem, da ima naša stroka možnost, da ga uvrsti v selekcijo najboljših romanov te vrste. … Dobili smo enacico trpkega satirikona o labirintu nagona pri nas. … slovenska družina v naši literaturi na drugacen nacin. … Pisec ni libertinski kot de Sade in ne hedonisticen kot Miller, ampak odkriva zapletenost spolnih identitet, zagato praks na strpen nacin in brez prozornega aktivizma, z zafrkljivostjo karikaturista in z zbranostjo esejista.
- Niko Goršic